Prijatelji držijo skupaj … ali ne?

A veste, ko se mi je zadnjič pri zgodovini zgodila krivica? No, zagnala sem cel vik in krik. 

Najprej sama pri sebi. Ampak to ni dosti pomagalo. Čisto nič bolje se nisem počutila, niti manj jezno ali tesnobno. Zato sem svojo duševno muko delila s Klaro Jasno. Ki naj bi bila moja najboljša prijateljica, a je odgovorila … veste, kaj? Da dramatiziram. Prosim?! 

Strinjala se je, da ocenjevanje ni bilo povsem pravično, a je menila, da tako pač je. Da se v življenju, še posebno pa v šoli včasih dogajajo krivice. Nato je dodala, da je štirica dobra ocena in da lahko do konca leta še vse popravim, če le ne bom zganjala drame in se tako zamerila učitelju zgodovine, da mi bo dokončno zagrenil življenje. 

Dolgo sem premlevala ta njen odgovor in po vsakem mletju se mi je zdel bolj tuj.

Ker, prvič, jaz ne morem ne dramatizirati. Če me kaj grize, me pač grize. Ne morem se pretvarjati, da ne čutim zob, saj so ostri in trdi – in tudi če bi si rekla, da jih ni, me ne bi nič manj bolelo.

Drugič, ni bil problem v štirici, ampak v krivici. (Tudi to bi bil dober slogan za plakat, četudi bistveno manj motivacijski.) 

In tretjič, najboljši prijatelji so na svetu zato, da te razumejo in podpirajo – kajne? Jaz pa se nisem počutila, kot da me Klara Jasna razume. In njeno podporo sem čutila kvečjemu na pol. 

Malo sem bila užaljena, priznam. In rahlo razočarana. Pa tudi zmedena. Vsi ti občutki so me oblili kot neskončno, temno morje. 

Pomagaj si sam in …

»Naj pride mama v šolo,« je rekel učitelj zgodovine, ko me je poslal v klop, češ da se z mano nima več kaj pogovarjati. 

Ta možnost mi ni bila preveč všeč. V šolske zadeve nerada vpletam starše. Mislim, nič nimam proti, da grejo na govorilne ure, kjer me učitelji hvalijo. Godlje pa raje rešujem sama. Zato sem tuhtala, ali obstaja še kakšna druga rešitev.

Da bi se obrnila na razrednika, ni prišlo v poštev, ker je bil učitelj zgodovine obenem tudi naš razrednik. Dvomim, da bi mojo pritožbo obravnaval, kot da se tiče koga drugega. »Gospod kolega učitelj zgodovine, kot razrednik vam moram povedati, da ste mojo učenko Urško obravnavali skrajno nepravično in da ji morate nemudoma popraviti oceno …« Ne, tega filma zgodovina ne bo videla. 

Moja naslednja misel je bila šolska svetovalna delavka. Saj pravijo, da se moramo v stiski obrniti nanjo, in če tole ni stiska, ko te napadajo namišljeni zobje, potem tudi ne vem, kaj je.

»Nora si, če boš šla k tej zmešani vešči,« je rekla Klara Jasna, ko sem ji zaupala svojo namero. »Ziher bo hotela, da ji poveš, s katero barvo bi opisala svoja občutja, in jih označiš na čustvenem barometru. Potem boš dobila za domov pesmico za boljšo voljo in navodilo, da vsak dan napišeš, zakaj si srečna, da živiš.«  

Posmehnila sem se. »Ti si pa očitno prava poznavalka.«

»Pa saj vsi vejo, da še nikomur ni zares pomagala,« je prhnila Klara Jasna. »Jaz sem šla enkrat k njej, ker sem ugriznila sošolca, in je rekla, da se to ne sme. Potem sem morala narisati, kako se počutim, ko sem jezna, in razmisliti, ali obstaja kakšen boljši način, da se pomirim, kot da pomalicam sošolca. Strašna znanost, res.« 

»Ugriznila si sošolca?! Katerega?«

Klara Jasna je zasikala: »Bila sem v prvem razredu! In vzel mi je najljubšo igračo.« 

Ampak jaz nisem odnehala. »In koga si si privoščila, vampirka?« 

»Saj ni pomembno.«

»Ja, pa je.«

»No, prav,« je Klara Jasna zavila z očmi. »Trapastega Damirja.«

»O, fuj.«

»Saj vem,« se je nakremžila. »Okus je imel po radirki. Zato sem šolski psihologinji obljubila, da se ga nikoli več ne bom dotaknila, še najmanj pa z usti. Bila je zadovoljna. In komot bi ji to lahko povedala že na začetku, še preden sva risali občutja, če bi me le vprašala. Tako bi obema prihranila uro.«

Zasmejala sem se. »Ne morem verjeti, da si ugriznila Damirja.«

»Tudi jaz ne,« se je nasmehnila Klara Jasna in prisežem, da je v tistem nastopila oseka. »Vseeno pa mislim, da je brezveze, da hodiš v svetovalno službo.«

Skomignila sem z rameni. »Moram vsaj poskusiti.«

Barva nevihte

»Kako ti lahko pomagam?« je rekla naša zmešana vešča, ko sem končno prišla na vrsto za pogovor. Pred mano je bil pri njej Emil, ki je domače naloge pridobival tako, da je odličnjake zapiral v vece in jim grozil z odplakami. 

Mirno in zbrano sem ji razložila, kaj pričakujem. »Učitelj zgodovine mi je po krivici dal štirko in zdaj vas prosim, da ukrepate.«

Svetovalna delavka si je popravila očala in globoko zavzdihnila, kot da ima na sebi pretesen pulover in se mora vsake toliko pomujati za kisik (če sem iskrena, bi res lahko bil kakšno številko večji). »Urška, štirica je lepa ocena,« mi je rekla. »Zakaj se ti zdi tako pomembno, da bi imela same petke?«

Njeno vprašanje je vame pljusknilo kot val. »Saj nisem rekla, da ni. Štirica je super. Če si jo učenec zasluži!« To zadnje sem povedala počasi in s poudarkom. »Ne vem, če ste me razumeli,« sem nadaljevala. »Težava je, da mislim, da mi je zgodovinar naredil krivico.«

»Zakaj tako meniš?« je, ne da bi trznila, nadaljevala ona in prisežem, da bi svoje občutje v tistem trenutku lahko opisala z barvo bližajoče se nevihte. 

»Ker mi je postavljal težja vprašanja kot sošolki in ker me je ocenil slabše kot njo, ki je znala manj,« sem povedala – po svoji oceni – z veliko mero samoobvladanja. 

»Se s to sošolko dobro razumeš?« 

Debelo sem pogledala. »Seveda se, moja prijateljica je. Kaj ima pa to zveze?«

»Veš, draga moja Urška,« ne ti meni draga, »razumem, da si se morda počutila, kot da se ti godi krivica,« čakaj malo, kakšen morda in kot da, »ampak prepričana sem, da je imel učitelj dobre razloge, da ti je dal štirico, sošolki pa petico. Včasih imamo občutek, da smo kaj opravili bolje, kot se je zdelo drugim, in učitelji imajo zelo jasna merila, po katerih ocenjujejo učence. Lahko preverim, če želiš, ampak to je samo ena od ocen – do konca leta lahko še vse popraviš. Raje bi se pogovorila o tem, zakaj meniš, da si s štirico razočarala.«

»Seveda želim, da preverite,« sem rekla, kot bi preslišala drugi del govora. A ga seveda nisem. Ali hoče reči, da je problem v meni?!

»Predlagam, da se vrneš v razred in se pri naslednji kontrolni in spraševanju spet potrudiš. Prepričana sem, da ti bo šlo odlično. In če ne, še ne bo konec sveta. Tudi štirica je krasna, ne reče se ji zaman prav dobro. Če hočeš, pa lahko prideš še kdaj in se bova še pogovarjali o tem.«

Kot da bi tudi ona preslišala mene. In ne, ne bi prišla še kdaj. Ker že prvič ni razumela, v katerem ... No, mesu tiči zob. Kar je res zoprno, glede na to, da očitno dobiva v obravnavo same glodavce. 

En človek pa je otok

»Kaj si pa pričakovala,« je rekla Klara Jasna, ki me je čakala pred kabinetom svetovalne delavke. »Sem ti rekla, da je nora. Katero pesmico se moraš naučiti?«

»Nehaj, ni smešno,« sem bila zadirčna. »Sploh me ne razumeš. Kakšna pesmica neki, saj nismo prvi razred. In nisem jaz ugriznila sošolca. Moj problem je resen,« sem bila obupana, ker, omajgad – kako naj bo človek del celine, če izgine še ta ožina, ki se ji reče prijateljstvo?!

»Zdaj si pa nesramna.«

»Ti si nesramna, ker ne razumeš, kako močno me tole grize.« (Še pravi čas sem se zadržala, da nisem bleknila: kot si ti Damirja.)

»Ker pretiravaš. Včasih mi greš res na živce.«

»Ti pa meni.«

No, in tako sem nedvomno postala otok. 

Prijateljstvo je …

Otok, ki je imel samo še eno možnost, da ostane povezan s kopnim. 

»Mami, prosim, pojdi v šolo.«

Mama je odložila knjigo, ki jo je pravkar brala, neki priročnik o razumevanju sebe in drugega, če sem prav prebrala na platnici, in me pogledala, kot da jo prosim, naj mi gre nabrat nebeški nektar z gore nesmrtnosti. Vse za ljubega otroka, seveda … ampak, a je nujno? No, to je sporočal njen pogled.

»Kaj se pa dogaja?«

Razložila sem ji o nepravičnem ocenjevanju in nerazumevanju vseh in vsakogar, ki naj bi bili na svetu zato, da mi pomagajo. Vseh, razen nje, moje roditeljice in največje opore sploh. (Mogoče je bilo tole prehudo, ampak moja čustva so bila že alarmantno rdeča.)

»Pa si prepričana, da si vse znala?« 

»Sem.« Potem sem še enkrat ponovila zgodbo o tem, koliko mi pomeni njeno zaupanje.

»Prav, se bom najavila na govorilne ure.« Skoraj sem ji skočila v objem. »S Klaro Jasno se pa le pobotaj.«

Škrlatno ožarjena sem se uprla. »Ona me ni podprla tako kot ti.«

Mami je zavzdihnila (čeprav je imela na sebi precej ohlapno jopico). »Veš, Klara Jasna ti je hotela samo dobro. Prijateljstvo ne pomeni, da se ljudje strinjajo s tabo, ampak to, da te sprejemajo, tudi če mislijo drugače kot ti.« 

»S tem se pa ne strinjam,« sem ugovarjala. 

»Vidiš, pa me imaš vseeno rada.«

No, ja.

»Klara Jasna te je hotela samo zaščiti. Prepričana sem, da je bilo tole pri zgodovini le nesporazum. In Klara Jasna ti je želela sporočiti, da moraš biti manj neprizanesljiva.«

»Ampak …«

»Hotela te je opozoriti, da ni dobro zapenjati z učitelji. In morda je menila, da ocen ne smeš jemati tako resno. Tudi učitelji so le ljudje. Vem pa, da te ima rada in je to naredila z dobrimi nameni.«

»A to piše v tvojem priročniku?« sem bila, priznam, rahlo zajedljiva.

»To me je naučilo življenje. Da se prava prijateljstva ne zataknejo na prvi oviri. Pravi prijatelj ni nekdo, ki te nekritično podpira, ampak nekdo, ki ti svetuje, kot misli, da bo zate najboljše – tudi če se mogoče moti.«

Modro sem molčala. Je le rekla, da bo šla v šolo. Pa še argumentov mi je zmanjkalo.

Pametnejši odneha

No, in vas zanima, kako se je vse to končalo?

Priznam, nisem se več počutila kot osamljeni, zapuščeni otok sredi oceana. Mami je šla na govorilne ure in učitelj ji je pojasnil, da se mu je zdelo, da pri spraševanju nisem dala vsega od sebe. Pokazal ji je, koliko točk sem si prislužila pri posameznem odgovoru (nimam pojma, od kod je to potegnil), in dodal, da sem »pametna punca, ki je znala zelo dobro, a bi se lahko še malenkost bolj potrudila.« Pa da je to samo ena od ocen, ki ji bodo sledile mnoge. Konec leta je še daleč in uspeh še ni zapravljen, brez muje se še čevelj ne obuje … In še nekaj takih floskul ji je natresel, s katerimi jo je prepričal, da kompliciram jaz, ne on.

Tako mi ni preostalo drugega, kot da sem se – če sem hotela ohraniti zdravo pamet – odločila, da se ne bom več obremenjevala s stvarmi, ki so zunaj mojega vpliva in v luči večstoletne zgodovine najbrž kvečjemu kapljica v morju. Zelo pragmatično sem se vprašala, kaj mi je pomembnejše: ena petica ali prijateljstvo? Osamljena zmaga ali zavedanje, da je šla mama zame v bitko, četudi jo je izgubila?  

»Res si pretiravala,« je pripomnila Klara Jasna, ko sem ji povedala, da bom pogoltnila štirico, če bo zgodovinar v prihodnje bolj pravičen. In namesto da bi se spet sprla z njo, sem raje odvrnila:

»Kaj hočeš, takšna sem. Drama na dveh nogah.«

Nasmehnila se je in me objela. »In takšno te imam najraje.«

Mogoče sva včasih res tako narazen kot Jutlandija in Peloponez – a nama ne bo hudega, dokler bova na isti celini. 

Članek je bil objavljen v reviji PIL

Pil, revija za najstnike, prinaša zanimivo branje o tegobah odraščanja, glasbi, filmu, športu, zanimivostih iz Slovenije in sveta in še marsikaj.

Več o reviji >